Studs Terkel: Človeški glas

Kje je človeški glas, vox humana - vzkliki, dretje, tiho govorjenje, šepetanje? Zapuščal sem letališče, bilo je v Atlanti. Saj veste, zapustiš izhod in izbereš vlak, ki te popelje v želeno smer. Povzpnem se nanj. Smrtna tišina. Nekaj ljudi sedi in nekateri stojijo. Od tam zgoraj zaslišiš glas, ki je nekoč bil človeški, a nič več. Zdaj govori kot stroj: "Smer 1, Fort Worth, Dallas, Lubbock." Takšen glas.
Ravno tedaj, ko se vrata že skoraj zaprejo, pnevmatična vrata, prihiti mlad par, jih komaj še odpre in vstopi. V sekundi tisti glas od zgoraj spregovori: "Zaradi poznega vstopa, zamujamo 30 sekund." Ljudje pogledajo tisti par, kot da sta ravnokar zagrešila množični umor. Par je čedalje manjši, saj veste.
Torej, poznan sem po svojem govorjenju. Sem gobezdav. In rečem: "George Orwell, tvoj čas je prišel in odšel!" Pričakoval sem smeh. Smrtna tišina. In zdaj gledajo mene. In sem skupaj s parom, mi trije, na Kalvariji na veliki petek. In potem rečem: "Moj bog, kje je človeški glas?"
In ravno tedaj, zagledam majhnega dojenčka. Morda je star leto ali nekaj takega. In ga vprašam: "Gospod ali gospa, kakšno je vaše mnenje o človeški vrsti?" In kaj dojenček naredi? Začne se hihitati. In rečem: "Hvala bogu, zvok človeškega glasu!"


Boljša in animirana angleška verzija na strani: http://storycorps.org/animation/the-human-voice/