mrazzzzzzzzz

Včeraj smo šli na krajši obisk Metelkove in kar hočem povedati je to, da me je tako zeblo, da sploh nisem mogla razmišljati o ničemer, kot o tem da me zebe. In to konkretno. V takem stanju pa sploh nisem za žur (p.s: opravičujem se Ani Smu za katero je bil to pomemben večer).
Problem je v tem, da imam rada zimo, ampak tale mraz je pa čisto brez veze. Naj vsaj sneg pada! Baje da je spanje v snegu kar prijetno toplo:), bolj kot na mrzlih tleh. (Probat pa vseen ne grem:)

koncert, ki ga verjetno nikoli ne bo

V petek sem v družbi ene še neopredeljene poslušalke in dveh gorečih fanov v Patriotu opazovala skupino Melodrom. S poudarkom na "opazovala", ker se mi jih po treh komadih ni dalo več poslušati. Pa niti niso tako slabi, ampak samo preveč pomirjeni (nekje na meji z depresijo). Pa mi je na misel prišlo, da bi bilo neprimerno bolj zabavno, če bi na odru stali Spearheads oz. Michael Franti in njegov band. Če še ne veste kdo to je, je zdaj definitivno zadnji trenutek da se pozanimate. Njihova muzika je en sam "power" in ni šans, da ostaneš samo pri rahlem zibanju na istem mestu, kar se mi je namreč zgodilo pri prvoomenjenem bandu.
Na žalost so možnosti za to, da nas Spearheadi počastijo s svojim obiskom nekje blizu nule in se bom pač morala odpraviti malo bolj v center naše nove domovine Evropske unije. Pa če bo to zadnja stvar ki jo naredim.

identiteta

Ker sem včeraj končala z branjem 6. Harryja, 7. del pa na žalost hranim doma (trenutno sem v LJ), sem morala moje bralne urice nadaljevati s knjigo, ki je dala naslov temu blogu: The pleasure of finding things out, ki jo je napisal Richard P. Feynman. Če smo čisto natančni je ni napisal, ampak so tekste zbrali njegovi učenci (bil je profesor fizike); v bistvu so to zapiski s predavanj in zapisi njegovih govorov. Kar verjetno kaže na to, da je moral biti kar zanimiv primerek človeške vrste, če so ljudje zapisovali vse kar je povedal:)
Feynman je torej dal identiteto mojemu blogu, identiteta pa je tudi ena od tem v njegovih razmišljanjih. Kako imamo ljudje sploh lahko karšnokoli identiteto, ki ostaja nespremenjena skozi čas, če nobena celilca v našem celesu ne traja tako dolgo kot naše življenje? Dobijo celice informacije o tem kaj in kakšni smo, ko postanejo del nas? Jaz v bistvu sploh nisem več ista oseba kot včeraj, ker je vsaj nekaj celic "mene" novih in s tem drugačnih.
Z veliko lepšimi besedami profesorja fizike: "So what is this mind, what are these atoms with consciousness? Last week's potatoes! That is what can remember what was going on in my mind a year ago-a mind which has long ago been replaced.
That is what it means when one discovers how long it takes for the atoms of the brains to be replaced by other atoms, to note that the thing which I call my individuality is only a pattern or dance. The atoms come into my brain, dance a dance, then go out; always new atoms but always the same dance, remembering what the dance was yesterday."

Da ne bi slučajno kdo grdo govoril o Harryju:)

Ravnokar sem končala z branjem 6. knjige o Harryu Potterju (Harry Potter and the Half-Blood Prince). Že četrtič. Ja, štirikrat sem že prebrala isto knjigo. Pa ne samo ta del. Večkrat sem prebrala tudi vse ostale dele. In sem stoprocentno prepričana, da je to kvalitetno branje. No, če vam niso všeč čarovniške teme, vam teh knjig definitivno ne priporočam, ampak da ne bi slučajno kdo rekel, da so knjige zanič!!! :) Kot ste opazili, sem obsedena. Ampak kljub temu mislim, da so to ene najbolj poučnih knjig o življenju kar sem jih prebrala (in sem jih res kar nekaj). Še posebej zadnji deli. Res mi gre na živce, če folk neargumentirano tolče čeznje, še posebej če jih niso prebrali. Harry Potter je nekaj podobnega kot Mali Princ (upam, da veste kdo je to), pa še nisem slišala, da bi kdo imel kaj proti njemu. Verjetno zato, ker obsega samo eno knjigo s 93 stranmi.
(P.s: toplo priporočam še eno Saint-Exuperyjevo delo: Letter to a Hostage)

Globoke računalniške misli

Kakšno leto nazaj sem bila obsedena z računalniško igrico Tumblebugs (vsaj zdi se mi, da ji je bilo tako ime). Uglavnem nekakšni črvi, ki jih moraš postrelit:) Sploh ne bi komentirala neperspektivnosti igranje te igrice. So si pa avtorji dovolili rahel ekskurz v globine človeškega duha (kolikor je to sploh mogoče v formatu računalniške igrice) in ti za vsako opravljeno stopnjo postregli z eno resnico o življenju nasploh. Po moji oceni najpametnejša misel:
Don't argue with idiots. First they drag you down to their level and then they beat you with experience.

Ne-(oziroma Na-)vezanost

To, da se mora človek učiti filozofijo definitivno pušča posledice na psihi:) No, bi se dalo razpravljati če se filozofijo sploh da (na)učiti; nekaj slavnih filozofov meni, da ne in da je možno samo filozofirati.
Vsake toliko časa se zgodi (seveda ne prepogosto), da kaj pametnega preberem. Moja študijska literatura obsega tudi gospoda Miroslava Cerarja (pa ne tistega, ki se je par desetletij nazaj obsešal po konju z ročaji, ampak njegovega potomca v prvi ravni črti). In ta gospod je ugotovil naslednje: "Vrednotenje je, čeprav se sliši paradoksalno, dejansko izraz nesvobode človeškega bitja. Bitje, ki je resnično svobodno, več ne vrednoti." Po domače povedano: jasno je, da nisi svoboden, če si na nekoga navezan, ni nam pa tako jasno, da nisi svoboden niti, če nekoga ali nekaj sovražiš. Pravzaprav je povezanost med sovraštvom in navezanostjo (torej nesvobodo) linearna: kolikor sovražiš toliko si navezan. Če se hočeš nekoga res znebiti iz svojega življenja ... (v iskanju primerne slovenske besede) ... just let go!