identiteta

Ker sem včeraj končala z branjem 6. Harryja, 7. del pa na žalost hranim doma (trenutno sem v LJ), sem morala moje bralne urice nadaljevati s knjigo, ki je dala naslov temu blogu: The pleasure of finding things out, ki jo je napisal Richard P. Feynman. Če smo čisto natančni je ni napisal, ampak so tekste zbrali njegovi učenci (bil je profesor fizike); v bistvu so to zapiski s predavanj in zapisi njegovih govorov. Kar verjetno kaže na to, da je moral biti kar zanimiv primerek človeške vrste, če so ljudje zapisovali vse kar je povedal:)
Feynman je torej dal identiteto mojemu blogu, identiteta pa je tudi ena od tem v njegovih razmišljanjih. Kako imamo ljudje sploh lahko karšnokoli identiteto, ki ostaja nespremenjena skozi čas, če nobena celilca v našem celesu ne traja tako dolgo kot naše življenje? Dobijo celice informacije o tem kaj in kakšni smo, ko postanejo del nas? Jaz v bistvu sploh nisem več ista oseba kot včeraj, ker je vsaj nekaj celic "mene" novih in s tem drugačnih.
Z veliko lepšimi besedami profesorja fizike: "So what is this mind, what are these atoms with consciousness? Last week's potatoes! That is what can remember what was going on in my mind a year ago-a mind which has long ago been replaced.
That is what it means when one discovers how long it takes for the atoms of the brains to be replaced by other atoms, to note that the thing which I call my individuality is only a pattern or dance. The atoms come into my brain, dance a dance, then go out; always new atoms but always the same dance, remembering what the dance was yesterday."