Brez besed

Ne pretrese me več ravno veliko spoznanj o človeški psihi, ampak rezultati naslednjega eksperimenta, ki je bil izveden leta 1963, so pa precejšen šok: 

Stanley Milgram, profesor psihologije na Yale-u, je v časopisu objavil oglas, da išče prostovoljce za poskus, ki bi preverjal sposobnost učenja, v resnici pa je hotel preveriti kaj vse so ljudje sposobni storiti pod vplivom avtoritete. Prostovoljce (izmed njih je izločil "psihopate", ker je hotel čimbolj normalno populacijo) je vodja eksperimenta odpeljal v sobo, kjer so preko zaslona lahko videli svojega "učenca", ki pa je bil v resnici igralec. Prostovoljec je imel pred sabo večje število gumbov, nad katerimi je pisalo 15, 30, 45 itd. do 450 voltov in pa kaj vsak šok povzroči človeku (npr. rahlo strese, huda bolečina, smrtna nevarnost,...) Eksperimentator je razložil prostovoljcem, da se mora "učenec" naučiti določene pare besed na pamet. Če se učenec zmoti, ga mora prostovoljec kaznovati z električnim šokom. Za vsako nadaljno napako močnejši šok. "Učenec" je seveda odigral vsak šok in imel točno določena navodila kako naj se obnaša pri določeni jakosti šoka, pri 150voltov npr. kriči, pri 180 tolče po zidu, pri 250 obleži na tleh...

And let the game begin  ...

Kritično je že to, da niti eden od prostovoljcev ni nasprotoval poskusu, vsi so z delom začeli. In tudi vsi prišli do 180 voltov, ko "učenec" začne tolči po zidu in kričati, da se tega ne gre več. Neverjetnih 65% je zadalo svojemu učencu smrtonosnih 450voltov. Še v verziji eksperimenta, ko so morali prostovoljci stati zraven učenca in položiti njegovo roko na površino, kjer ga je streslo 450voltov elektrike in nato pritisniti gumb, je to storilo 30% prostovoljcev.

Več podrobnosti o tem česa smo sposobni: http://en.wikipedia.org/wiki/Milgram_experiment

Kaj pa tebi to pomeni?

Očitno je spet tisti čas v letu, ko me hoče mati na vsak način prepričati, da je popolnoma nemoralno, če se vsaj enkrat ne pojavim pri sosedovih - imam to srečo, da je sosednja stavba cerkev:)
Glede na to, da že 3 dni moraliziram o tem z mojo družino, se zdaj ne bi spuščala v podobnosti. V razmislek pa tole:

"Kako se vam posreči, da ste srečni, gospod Ibrahim?"
"Vem kaj je v mojem Koranu."
"Nekega dne vam ga moram izmakniti, tale vaš Koran. Čeprav se tega ne sme, če si Jud."
"Hja, kaj pa tebi to pomeni, Momo, da si Jud?"
"Kaj pa jaz vem. Za očeta pomeni, da je ves dan zamorjen. Zame ... je to samo nekaj, kar mi preprečuje, da bi bil kaj drugega."

(Monsieur Ibrahim and the Flowers od the Koran)

© Copyright

Predvidevam, da je beseda iz naslova znana vsakemu, ki je kdaj prebral kakšno knjigo ali podrobno pogledal originalno zgoščenko. Predvidevam tudi, da se na besedo in njen pomen požvižgate, ker zloadate vso svojo priljubljeno glasbo, nadaljevanke in filme iz svetovnega spleta. Nelegalno seveda. 

Beseda vas je verjetno zahrbtno napeljala na misel, da pomeni pravico da nekaj skopiraš, reproduciraš, čeprav v resnici izhaja iz mračnih časov angleške monarhije nekaj stoletij nazaj in pomeni nekaj drugega. V času po izumu tiskarskega stroja so knjige postajale vse bolj dostopne in kraljem se je to zazdelo precej "nevarno" in ogrožujoče. Zato so se premeteno domislili, da bodo sami podeljevali pravico kdo lahko tiska točno določeno knjigo in tako uveljavili nekakšno cenzuro. Ko je kralj podelil to pravico tiskarju, se je pravica zapisala na listino in kopijo te listine je dobil tiskar. Od tod torej Copyright: kopija pravice in ne pravica do kopiranja, kar nam beseda pomeni danes.

Avtorske pravice pa plujejo v čedalje bolj čudno smer. Milka je na primer prišla na dan z neponovljivo idejo, da bi avtorsko zavarovala svoj odtenek vijolične barve. Naj poudarim, da to pomeni, da je nihče ne sme več uporabljati - vse barvice v smeti! Na drugi strani je vse več ljudi, ki se zavzemajo za nekakšno ukinitev avtorskih pravic, predvsem na softwearu. Eden takšnih je Eben Moglen, ki je od profesionalnega hackerja pri petnajstih letih napredoval v profesorja prava na Columbia Law School:

Anything that is worth copying is worth sharing.                                                                       "Thomas Edison made it possible for music, which had been for the whole history of human beings an act of communion, a thing inherently shared, that music turned into a product, an object, a commodity. And from the commoditization of art grew the belief that art could be owned. Which made sense even when art was bumps on a thin piece of tin foil in a plastic disc. But art has returned to the formlessness from which it came. It has returned to being what it was throughout the history of human beings until Edison: it has returned being something that must be shared to exist - bitstream. "All that was solid melted into air, and air was something that we all knew we could freely breath."

Billions of minds hungering for knowledge and for beauty, to whom everything can now be given. In a world where everything is a bitstream, where the marginal cost of culture is zero, where once one person has something, everything can be given to everybody at the same costs that it was given to its first possessor, it is immoral to exclude people from knowledge and from beauty."

 

Matematične težave

Za vse tiste, ki se radi pozabavate z matematičnimi problemi:

http://www.cbs.com/primetime/numb3rs/genius/

P.s: ni tako težko:)

Špageti in znanost

"You learn something new every day if you pay attention." Sama sreča, da tako pozorno spremljam vsak del serije Numb3rs, ker bi se mi sicer v življenju gotovo izmuznilo spoznanje, da špageta, če ga držiš na vsakem koncu z eno roko in ga uviješ, ne moreš prelomiti samo na dva dela. Vedno se prelomi vsaj na tri. Definitivno sem se morala z uničevanjem zalog hrane takoj prepričati o verodostojnosti ugotovitve. Po precej polomljenih špagetih in nekaj mrmranja grdih besed med pometanjem, sem naredila zaključek, da je res nekaj na tem. Kaj točno nimam pojma, ker že nekaj let srečno živim brez novih fizikalnih znanj (vsaj tistih, ki jih delijo v šolah). Richard P. Feynman, fizik, ki sem ga že nekajkrat omenila, ker je njegova knjiga dala nalov temu blogu, je menda celo noč prelamljal špagete in po nekaj letih celo odkril matematično formulo, ki tole prelamljanje opisuje. Takšne in drugačne neumnosti me zabavajo cele dneve, samo da se moja razmišljanja ne končajo v tako abstraktnih zapisih kot so formule.  

The most exciting phrase to hear in science, the one that heralds the most discoveries, is not "Eureka!" (I found it!) but "That's funny..." ~Isaac Asimov 

Ryan Adams: Night Birds

Out under the stars, dodging them night cars, baby
Cause when you gotta move, you gotta move
Whatever that it was you were thinking of, lady
You're certainly not thinking of it now

And nightbirds sing you
An empty tune
In an empty house
In an empty room
In an empty moment
All the nightbirds sing
We were supposed to rise above
But we sink
into the ocean

I feel like a body stuffed into a trunk
From a million years of lying and getting drunk
The people here inside me
They are loud and in the night
they scream and smash the windows
And they fight

And nightbirds sing you
An empty tune
In an empty house
In an empty room
With an empty feeling
When it comes too soon
We were supposed to rise above
but we sink
Into the ocean

Into the ocean


http://youtube.com/watch?v=LEX_50ooOhY

Grem domov v

Priznam, šla sem domov v Novo mesto, čeprav me je ob tem (poleg podplatov) bolelo tudi srce:) Treba je pač poudariti, da je moj dom Šentjernej. Je pa na žalost naneslo, da sem za eno lepo sponzorsko majčko, zastonj pivo in 2 čevapčiča pripravljena zatreti vsa patriotska čustva. So se pa zato iz naših grl (Šentjernej smo zastopale Diana, Anja in jaz) neprestano slišale prelepe in predvsem glasne besede s čudovitim šentjernejskim odtenkom. Še posebej treba pohvaliti Anjo, ki nas je prvi dan zabavala s svojimi izjavami, ki so sicer že rahlo na robu normalnega, ampak vsak, ki gre peš iz Ljubljane v Novo mesto, je tako ali tako ta rob že prestopil:) Drugo leto pa spet? :)