Studs Terkel: Človeški glas

Kje je človeški glas, vox humana - vzkliki, dretje, tiho govorjenje, šepetanje? Zapuščal sem letališče, bilo je v Atlanti. Saj veste, zapustiš izhod in izbereš vlak, ki te popelje v želeno smer. Povzpnem se nanj. Smrtna tišina. Nekaj ljudi sedi in nekateri stojijo. Od tam zgoraj zaslišiš glas, ki je nekoč bil človeški, a nič več. Zdaj govori kot stroj: "Smer 1, Fort Worth, Dallas, Lubbock." Takšen glas.
Ravno tedaj, ko se vrata že skoraj zaprejo, pnevmatična vrata, prihiti mlad par, jih komaj še odpre in vstopi. V sekundi tisti glas od zgoraj spregovori: "Zaradi poznega vstopa, zamujamo 30 sekund." Ljudje pogledajo tisti par, kot da sta ravnokar zagrešila množični umor. Par je čedalje manjši, saj veste.
Torej, poznan sem po svojem govorjenju. Sem gobezdav. In rečem: "George Orwell, tvoj čas je prišel in odšel!" Pričakoval sem smeh. Smrtna tišina. In zdaj gledajo mene. In sem skupaj s parom, mi trije, na Kalvariji na veliki petek. In potem rečem: "Moj bog, kje je človeški glas?"
In ravno tedaj, zagledam majhnega dojenčka. Morda je star leto ali nekaj takega. In ga vprašam: "Gospod ali gospa, kakšno je vaše mnenje o človeški vrsti?" In kaj dojenček naredi? Začne se hihitati. In rečem: "Hvala bogu, zvok človeškega glasu!"


Boljša in animirana angleška verzija na strani: http://storycorps.org/animation/the-human-voice/

TONZILI: Daniel Pennac: Gospodje otroci

Igor, Igor...
Ljubi Bog, kako sem vzgojil tega otroka, da je tako naiven? Moral bi bil... kaj? Mu že od vsega začetka povedati pravo resnico? O vsem? Mu izrezati srce že na začetku igre? Pest razuma in nič drugega? Niti najmanjše metafore? Da malo polepšaš gnusnosti? Da bi zamenjal muzeje z grobnicami? Ne, to je presegalo moje pedagoške sposobnosti... Po pravici povedano mu nisem mogel niti tega povedati, da sem umrl, ker so zašuštrali "tonzilektomijo" in mi zamenjali izgubljeno kri s smrtno tekočino! Niti tega mu nisem mogel povedati, da je nevarno, če pri mojih letih dobiš bolezen njegovih let, in da mogoče nikoli več ne bo videl očeta... Nisem se mogel obrniti k sinu z moškim realizmom zdravnika, ki me je postavil pred zid: "Mandlji pri vaših letih, gospod Laforgue, lahko operiramo, lahko vas pobere, včasih oboje..." (Dobesedno. Če mi kdo noče verjeti, mu dam naslov tega taktneža.) Ne, precej bolj mi je všeč kratek pogovor, ki sva ga imela z Igorjem, preden sem šel pod nož.
ON: Tonzili, očka?
JAZ: Nisi še nikoli slišal za tonzile?
ON: ?
JAZ: Niti pri državljanski vzgoji?
ON: O tonzilih, pri državljanski vzgoji?
JAZ: Ja. O tonzilih nekdanjih borcev, še nisi slišal?
ON: Aja, 14. julij!
JAZ: 14. julij, 8. maj, Dien Bien Phu, Alžirija, vse to, ja...
ON: Torej ti bodo operirali nekdanje borce?
JAZ: Ja, odstranili mi bodo nekdanje borce. Samo pomisli!
Vem, vem, nisem imel prav, ni bilo prav, bilo je v nasprotju z dobrim okusom, spoštovanjem , spominom, zastavo, zgodovino, razumom, tudi grdo do njegovega učitelja državljanske vzgoje, ki je mislil, da se Igor dela norca iz njega z zgodbo o nekdanjih borcih, ki jih bela roka pobija v očetovem grlu..., ampak mi je bilo figo mar, figo mar, ker sem vedel, da s tonzili nekdanjih borcev polagam v sinovo srce tempirano bombo krohotanja, ki bo izbruhnilo po moji smrti, če operacija spodleti. Nič se ne bi jezil, tudi če bi prenesel ta štos na potomce... Zakaj bi prezirali besedne igre. Najslabše so za najboljše prijatelje. To je nenapisana cena za prijateljstvo.

ZADNJE BESEDE: Alden Nowlan: THIS IS WHAT I WANTED TO SIGN OFF WITH

You know what I'm
like when I'm sick: I'd sooner
curse than cry. And people don't often
know what they're saying in the end.
Or I could die in my sleep.

So I'll say it now. Here it is.
Don't pay any attention
if I don't get it right
when it's for real. Blame that
on terror and pain
or the stuff they're shooting
into my veins. This is what I wanted to
sign off with. Bend
closer, listen, I love you.

Gluha Glava: Osip Mendelštam: Potovanje v Armenijo

Torej gluhost in nehvaležnost, ki smo ju podedovali po titanih …
Glava se glasi armensko „gluh'“, z mehkim „l“ in s kratkim pridihom po „h“. to pa je koren ruske besede „gluhost“. In jeftitsko? Prosim:
Videti, slišati in razumeti – vsi ti pojmi so se nekoč stekali v enem pomenskem svežnju. Na najglobljih razvojnih stopnjah besedja ni bilo pojmov, bili so samo smeri, strahovi, pohlep, samo potrebe in bojazni. Pojem glava se je izoblikoval v deset tisočletjih iz svežnja meglenih pomenov in gluhota je postala njeno razpoznavno znamenje.
Sicer pa boš, bralec, vse zameštral in ni na meni, da bi te poučeval.

Lepote realnega: Vid Pečjak: Drejček in trije marsovčki (ali: v prostem času berem otroške knjige)

Na Zemlji so jo videli kot naglo bežečo zvezdico. Mnogi so jo zamenjali za utrinek. Spomnili so se svojih neizpolnjenih želja, misleč, da se bodo uresničile, če bodo nanje mislili, dokler utrinek pada. Jožek si je zaželel konja, kot ga ima sosedov Lojze. Ta pa je hotel resničnega, živega konja, in ne lesenega, kot ga že ima. Jurček si je zaželel torto, Tinček pa kos potice, mlada indijska mamica pa je pomislila: „Da bi imel moj mali Krišna skorjico kruha!“ A tam daleč v črni Afriki je zamorček pokazal s prstom na nebo in rekel: „Kako visoko leti ta kresnica!“

Razmislek za vse družbe in vse religije: Would You Permit Me? by Nizar Kabbani

In a country where thinkers are assassinated, and writers are considered infidels and books are burnt, in societies that refuse the other, and force silence on mouths and thoughts forbidden, and to question is a sin, I must beg Your pardon, would you permit me?

Would you permit me to bring up my children as I want, and not dictate on me your whims and orders?

Would you permit me to teach my children that religion is first to God and not for religious leaders or scholars or people?

Would you permit me to teach my little one that religion is about good manners, good behavior, good conduct, honesty and truthfulness, before I teach her with which foot to enter the bathroom or with which hand she should eat?

Would you permit me to teach me daughter that God is about love, and she can dialogue with Him and ask Him anything she wants, far away from the teachings of anyone?

Would you permit me not to mention the torture of the grave to my children, who do not know about death yet?

Would you permit me to teach my daughter the tenets of religion and its culture and manners, before I force on her the Hijab?

Would you permit me to tell my young son that hurting people and degrading them because of their nationality, color or religion, is considered a big sin by God?

Would you permit me to tell my daughter that revising her homework and paying attention to her learning is considered by God as more useful and important than learning by heart Ayahs from the Qur'an without knowing their meaning?

Would you permit me to teach my son that following the footsteps of the Honorable Prophet begins with his honesty, loyalty and truthfulness, before his beard or how short his robe is?

Would you permit me to tell my daughter that her Christian friend is not an infidel, and ask her not to cry fearing her friend will go to Hell?

Would you permit me to argue, that God did not authorize anyone on earth after the Prophet to speak in his name nor did he vest any powers in anyone to issue "deeds of forgiveness" to people?

Would you permit me to say, that God has forbidden killing the human spirit, and who kills wrongly a human being is as if he killed all human kind, and no Muslim has the right to frighten another?

Would you permit me to teach my children that God is greater, more just and more merciful than all the religious scholars on earth combined? And that his standards are different from the standards of those trading religion, and that his accountability is kinder and more merciful?

Would you permit me?

Bethlehem

Some of the people you meet around Bethlehem quote from the Bible, some recite from the Koran, some chant from the Torah. Some show you their fields, some point to their olive groves; some invoke history, some envision the future. Some pray with knees on the ground, some with foreheads on the ground, some with feet firmly planted but but with torsos turning and swaying. Some throw stones and some drive tanks and some wrap themselves with explosives. But when you get right down to it, when you boil away the hatred and the politics and the wars that have shaken the planet, the one thing most people are talking about, when it comes to Bethlehem, is land. A tiny scrap of land. A wind-scoured, water-starved, rock-strewn bit of ground.

(Michael Finkel, Christopher Anderson, National Geographic)

Byron: Epitaph for a Dog

When some proud Son of Man returns to Earth,
Unknown by Glory, but upheld by Birth,
The sculptor's art exhausts the pomp of woe,
And storied urns record who rests below,
When all is done, upon the Tomb is seen,
Not what he was, but what he should have been.
But the poor Dog, in life the firmest friend,
The first to welcome, foremost to defend,
Whose hones heart is still his Master's own,
Who labours, fights, lives, breathes for him alone,
Unhonored falls, unnoticed all his worth,
Denied in heaven the Soul he held on earth -
While Man, vain insect! hopes to be forgiven,
And claims himself a sole exclusive heaven.

Oh man! thou feeble tenant of an hour,
Debased by slavery, or corrupt by power -
Who knows thee well must quit thee with disgust,
Degraded mass of animated dust!
Thy love is lust, thy friendship all a cheat,
Thy tongue hypocrisy, the words deceit!
By nature vile, ennobled but by name,
Each kindred brute might bid thee blush for shame.
Ye, who perchance behold this simple urn,
Pass on - it honors none you wish to mourn.
To mark a friend's remains these stones arise;
I never knew but one - and here he lies.

We used to build civilizations. Now we build shopping malls. ~Bill Bryson

Advertising has us chasing cars and clothes, working jobs we hate so we can buy shit we don't need.
~From the movie Fight Club, based on the novel by Chuck Palahniuk

Brez besed

Ne pretrese me več ravno veliko spoznanj o človeški psihi, ampak rezultati naslednjega eksperimenta, ki je bil izveden leta 1963, so pa precejšen šok: 

Stanley Milgram, profesor psihologije na Yale-u, je v časopisu objavil oglas, da išče prostovoljce za poskus, ki bi preverjal sposobnost učenja, v resnici pa je hotel preveriti kaj vse so ljudje sposobni storiti pod vplivom avtoritete. Prostovoljce (izmed njih je izločil "psihopate", ker je hotel čimbolj normalno populacijo) je vodja eksperimenta odpeljal v sobo, kjer so preko zaslona lahko videli svojega "učenca", ki pa je bil v resnici igralec. Prostovoljec je imel pred sabo večje število gumbov, nad katerimi je pisalo 15, 30, 45 itd. do 450 voltov in pa kaj vsak šok povzroči človeku (npr. rahlo strese, huda bolečina, smrtna nevarnost,...) Eksperimentator je razložil prostovoljcem, da se mora "učenec" naučiti določene pare besed na pamet. Če se učenec zmoti, ga mora prostovoljec kaznovati z električnim šokom. Za vsako nadaljno napako močnejši šok. "Učenec" je seveda odigral vsak šok in imel točno določena navodila kako naj se obnaša pri določeni jakosti šoka, pri 150voltov npr. kriči, pri 180 tolče po zidu, pri 250 obleži na tleh...

And let the game begin  ...

Kritično je že to, da niti eden od prostovoljcev ni nasprotoval poskusu, vsi so z delom začeli. In tudi vsi prišli do 180 voltov, ko "učenec" začne tolči po zidu in kričati, da se tega ne gre več. Neverjetnih 65% je zadalo svojemu učencu smrtonosnih 450voltov. Še v verziji eksperimenta, ko so morali prostovoljci stati zraven učenca in položiti njegovo roko na površino, kjer ga je streslo 450voltov elektrike in nato pritisniti gumb, je to storilo 30% prostovoljcev.

Več podrobnosti o tem česa smo sposobni: http://en.wikipedia.org/wiki/Milgram_experiment

Kaj pa tebi to pomeni?

Očitno je spet tisti čas v letu, ko me hoče mati na vsak način prepričati, da je popolnoma nemoralno, če se vsaj enkrat ne pojavim pri sosedovih - imam to srečo, da je sosednja stavba cerkev:)
Glede na to, da že 3 dni moraliziram o tem z mojo družino, se zdaj ne bi spuščala v podobnosti. V razmislek pa tole:

"Kako se vam posreči, da ste srečni, gospod Ibrahim?"
"Vem kaj je v mojem Koranu."
"Nekega dne vam ga moram izmakniti, tale vaš Koran. Čeprav se tega ne sme, če si Jud."
"Hja, kaj pa tebi to pomeni, Momo, da si Jud?"
"Kaj pa jaz vem. Za očeta pomeni, da je ves dan zamorjen. Zame ... je to samo nekaj, kar mi preprečuje, da bi bil kaj drugega."

(Monsieur Ibrahim and the Flowers od the Koran)

© Copyright

Predvidevam, da je beseda iz naslova znana vsakemu, ki je kdaj prebral kakšno knjigo ali podrobno pogledal originalno zgoščenko. Predvidevam tudi, da se na besedo in njen pomen požvižgate, ker zloadate vso svojo priljubljeno glasbo, nadaljevanke in filme iz svetovnega spleta. Nelegalno seveda. 

Beseda vas je verjetno zahrbtno napeljala na misel, da pomeni pravico da nekaj skopiraš, reproduciraš, čeprav v resnici izhaja iz mračnih časov angleške monarhije nekaj stoletij nazaj in pomeni nekaj drugega. V času po izumu tiskarskega stroja so knjige postajale vse bolj dostopne in kraljem se je to zazdelo precej "nevarno" in ogrožujoče. Zato so se premeteno domislili, da bodo sami podeljevali pravico kdo lahko tiska točno določeno knjigo in tako uveljavili nekakšno cenzuro. Ko je kralj podelil to pravico tiskarju, se je pravica zapisala na listino in kopijo te listine je dobil tiskar. Od tod torej Copyright: kopija pravice in ne pravica do kopiranja, kar nam beseda pomeni danes.

Avtorske pravice pa plujejo v čedalje bolj čudno smer. Milka je na primer prišla na dan z neponovljivo idejo, da bi avtorsko zavarovala svoj odtenek vijolične barve. Naj poudarim, da to pomeni, da je nihče ne sme več uporabljati - vse barvice v smeti! Na drugi strani je vse več ljudi, ki se zavzemajo za nekakšno ukinitev avtorskih pravic, predvsem na softwearu. Eden takšnih je Eben Moglen, ki je od profesionalnega hackerja pri petnajstih letih napredoval v profesorja prava na Columbia Law School:

Anything that is worth copying is worth sharing.                                                                       "Thomas Edison made it possible for music, which had been for the whole history of human beings an act of communion, a thing inherently shared, that music turned into a product, an object, a commodity. And from the commoditization of art grew the belief that art could be owned. Which made sense even when art was bumps on a thin piece of tin foil in a plastic disc. But art has returned to the formlessness from which it came. It has returned to being what it was throughout the history of human beings until Edison: it has returned being something that must be shared to exist - bitstream. "All that was solid melted into air, and air was something that we all knew we could freely breath."

Billions of minds hungering for knowledge and for beauty, to whom everything can now be given. In a world where everything is a bitstream, where the marginal cost of culture is zero, where once one person has something, everything can be given to everybody at the same costs that it was given to its first possessor, it is immoral to exclude people from knowledge and from beauty."

 

Matematične težave

Za vse tiste, ki se radi pozabavate z matematičnimi problemi:

http://www.cbs.com/primetime/numb3rs/genius/

P.s: ni tako težko:)

Špageti in znanost

"You learn something new every day if you pay attention." Sama sreča, da tako pozorno spremljam vsak del serije Numb3rs, ker bi se mi sicer v življenju gotovo izmuznilo spoznanje, da špageta, če ga držiš na vsakem koncu z eno roko in ga uviješ, ne moreš prelomiti samo na dva dela. Vedno se prelomi vsaj na tri. Definitivno sem se morala z uničevanjem zalog hrane takoj prepričati o verodostojnosti ugotovitve. Po precej polomljenih špagetih in nekaj mrmranja grdih besed med pometanjem, sem naredila zaključek, da je res nekaj na tem. Kaj točno nimam pojma, ker že nekaj let srečno živim brez novih fizikalnih znanj (vsaj tistih, ki jih delijo v šolah). Richard P. Feynman, fizik, ki sem ga že nekajkrat omenila, ker je njegova knjiga dala nalov temu blogu, je menda celo noč prelamljal špagete in po nekaj letih celo odkril matematično formulo, ki tole prelamljanje opisuje. Takšne in drugačne neumnosti me zabavajo cele dneve, samo da se moja razmišljanja ne končajo v tako abstraktnih zapisih kot so formule.  

The most exciting phrase to hear in science, the one that heralds the most discoveries, is not "Eureka!" (I found it!) but "That's funny..." ~Isaac Asimov 

Ryan Adams: Night Birds

Out under the stars, dodging them night cars, baby
Cause when you gotta move, you gotta move
Whatever that it was you were thinking of, lady
You're certainly not thinking of it now

And nightbirds sing you
An empty tune
In an empty house
In an empty room
In an empty moment
All the nightbirds sing
We were supposed to rise above
But we sink
into the ocean

I feel like a body stuffed into a trunk
From a million years of lying and getting drunk
The people here inside me
They are loud and in the night
they scream and smash the windows
And they fight

And nightbirds sing you
An empty tune
In an empty house
In an empty room
With an empty feeling
When it comes too soon
We were supposed to rise above
but we sink
Into the ocean

Into the ocean


http://youtube.com/watch?v=LEX_50ooOhY

Grem domov v

Priznam, šla sem domov v Novo mesto, čeprav me je ob tem (poleg podplatov) bolelo tudi srce:) Treba je pač poudariti, da je moj dom Šentjernej. Je pa na žalost naneslo, da sem za eno lepo sponzorsko majčko, zastonj pivo in 2 čevapčiča pripravljena zatreti vsa patriotska čustva. So se pa zato iz naših grl (Šentjernej smo zastopale Diana, Anja in jaz) neprestano slišale prelepe in predvsem glasne besede s čudovitim šentjernejskim odtenkom. Še posebej treba pohvaliti Anjo, ki nas je prvi dan zabavala s svojimi izjavami, ki so sicer že rahlo na robu normalnega, ampak vsak, ki gre peš iz Ljubljane v Novo mesto, je tako ali tako ta rob že prestopil:) Drugo leto pa spet? :)

Platon vstopi v bar ...

Mislim, da sem v soboto prvič v življenju doživela, da sem knjigo (povprečno debelo) prebrala v enem popoldnevu in to med delovnim časom. Harry Potter bi se še mogoče uvrstil v to kategorijo, ampak je predolg za eno popoldne:) Če koga zanima filozofija in razume cinične šale, knjigo globoko priporočam. Slovenski naslov je: Ste že slišali tistega o Platonu ... Kako razumeti filozofijo s pomočjo šal. Originalna verzija pa je: Plato and Platypus Walk into a Bar: Understanding Philosophy through Jokes. Boh ne dej, da pozabim omeniti avtorja, dva diplomirana filozofa s Harvarda: Thomas Cathcart in Daniel Klein. Eden od njiju je trenutno zaposlen kot stand-up komik, kar pove veliko o usodi tistih, ki ste namenjeni na filofaks na študij filozofije. Baje je prva stvar, ki jo izveš na tem študiju, da je bil zadnji oglas za službo filozofa objavljen tam nekje v sedemdesetih.

Seveda ne morem, da ne bi: (ena od šal iz knjige, za katero pa je potrebno malo rimo-katoliškega uvida oziroma predznanja)
Jezus gre mimo množice, ki kamenja prešuštnico. Seveda mu to ni všeč in reče: "Kdor je brez greha naj vrže prvi kamen." Vsi ljudje obnemijo, vendar vseeno od nekod prileti kamen. Jezus se zmedeno obrne in reče: "Mami?"

Knjige na grmado!

Glede na to, da me čakajo tone študijskega gradiva, je definitivno čas, da napišem nekaj novega na moj blog. Neverjetno kakšna gospodinja postanem v času izpitov:) Pomivam posodo, sesam, zlagam cunje v omari, brišem prah. Kar naenkrat mi je računalnik strašno zanimiv, čeprav ga drugače ignoriram tudi po več dni skupaj. Že dva dni razvrščam datoteke, igram Minesweeperja, loadam vse sezone in vse verzije CSI in Bones. Na skrajni točki obupa me bo verjetno prijelo, da bi se prijavila na MSN:) In vse to samo zato, ker me iz skrajnega kota mize opazujejo 3 skripte, ki si zelo želijo moje pozornosti. S pisanjem tega zapisa sem pokurila vse možnosti, da se izognem učenju in se zato vračam h knjigam.
(vsaj za 2uri 34minut in 16 sekund, dokler se nalaga nov del CSI:NY:)


All wish to possess knowledge, but few, comparatively speaking, are willing to pay the price:)

Veliki brat

Prepričana sem, da večina ljudi, ki gleda Big Brotherja, sploh ne ve od kod naslov oddaje. In za vse tiste: marš u knjižnico in si izposodite knjigo Georga Orwella z naslovom 1984.
Še preden se je začela nova sezona te oddaje, sem v Vikendu brala intervju z Nino Osenar in eden njenih odgovorov se mi je zdel strašno pameten. Na vprašanje novinarja, kaj si misli o tem, da bi nas res vedno nadzoroval nekakšen Veliki brat, je odgovorila, da se ji to zdi kar uredu, ker bi se potem vsi lepše obnašali. Še sama sebe presenečam, ampak nekaj je na tem. Kaj natančno pa prepuščam v razmislek Vam:)

Gospod policist

Spet sem brala eno mojih najljubših knjig Gospodje otroci in v njej naletela na odlomek, ko je zaskrbljeni oče (v prostem času policist) na govorilnih urah pri gospodu učitelju. Glede na to, da poznam samo enega resničnega gospoda policista si lahko samo njega predstavljam kako bo enkrat takole "pizdil" zaradi svojih otrok:)

"Policiji?" je izbruhnil Kader, popolnoma nepredvidljivo, "saj jaz sem policija! v kaj sem pa oblečen? V klovna? A gospod šolski svetovalec ne zna brati simbolov? Jaz sem policaj! Ne reče se kifeljc! Kifeljc je žaljivka za policista! Da žalite starše učencev, že to je težko požreti, da žalite očeta v uniformi, pa je popolnoma neopravičljivo! Najrajši bi vas takoj aretiral, gospod šolski svetovalec! Vas zbasal v marico, pa razlagajte na policijski postaji, pizda materna! Če tako govori s starši, kako potem šele z otroki! Moj sin Nourdine se zelo pritožuje. Veliko si bomo imeli povedati! A mislite, da ni to spodbujanje k špri... špricanju, ta njegova zajebana faca? Odkrito povedano gospod ravnatelj, če bi vi bili mulc, a bi hoteli vsak dan vstati, da bi zagledali tole, ko bi prišli v šolo? In kako povrh še govori z nami, kreten zajeban, s kakšnimi grdimi besedami!"