Bethlehem

Some of the people you meet around Bethlehem quote from the Bible, some recite from the Koran, some chant from the Torah. Some show you their fields, some point to their olive groves; some invoke history, some envision the future. Some pray with knees on the ground, some with foreheads on the ground, some with feet firmly planted but but with torsos turning and swaying. Some throw stones and some drive tanks and some wrap themselves with explosives. But when you get right down to it, when you boil away the hatred and the politics and the wars that have shaken the planet, the one thing most people are talking about, when it comes to Bethlehem, is land. A tiny scrap of land. A wind-scoured, water-starved, rock-strewn bit of ground.

(Michael Finkel, Christopher Anderson, National Geographic)

Byron: Epitaph for a Dog

When some proud Son of Man returns to Earth,
Unknown by Glory, but upheld by Birth,
The sculptor's art exhausts the pomp of woe,
And storied urns record who rests below,
When all is done, upon the Tomb is seen,
Not what he was, but what he should have been.
But the poor Dog, in life the firmest friend,
The first to welcome, foremost to defend,
Whose hones heart is still his Master's own,
Who labours, fights, lives, breathes for him alone,
Unhonored falls, unnoticed all his worth,
Denied in heaven the Soul he held on earth -
While Man, vain insect! hopes to be forgiven,
And claims himself a sole exclusive heaven.

Oh man! thou feeble tenant of an hour,
Debased by slavery, or corrupt by power -
Who knows thee well must quit thee with disgust,
Degraded mass of animated dust!
Thy love is lust, thy friendship all a cheat,
Thy tongue hypocrisy, the words deceit!
By nature vile, ennobled but by name,
Each kindred brute might bid thee blush for shame.
Ye, who perchance behold this simple urn,
Pass on - it honors none you wish to mourn.
To mark a friend's remains these stones arise;
I never knew but one - and here he lies.

We used to build civilizations. Now we build shopping malls. ~Bill Bryson

Advertising has us chasing cars and clothes, working jobs we hate so we can buy shit we don't need.
~From the movie Fight Club, based on the novel by Chuck Palahniuk

Brez besed

Ne pretrese me več ravno veliko spoznanj o človeški psihi, ampak rezultati naslednjega eksperimenta, ki je bil izveden leta 1963, so pa precejšen šok: 

Stanley Milgram, profesor psihologije na Yale-u, je v časopisu objavil oglas, da išče prostovoljce za poskus, ki bi preverjal sposobnost učenja, v resnici pa je hotel preveriti kaj vse so ljudje sposobni storiti pod vplivom avtoritete. Prostovoljce (izmed njih je izločil "psihopate", ker je hotel čimbolj normalno populacijo) je vodja eksperimenta odpeljal v sobo, kjer so preko zaslona lahko videli svojega "učenca", ki pa je bil v resnici igralec. Prostovoljec je imel pred sabo večje število gumbov, nad katerimi je pisalo 15, 30, 45 itd. do 450 voltov in pa kaj vsak šok povzroči človeku (npr. rahlo strese, huda bolečina, smrtna nevarnost,...) Eksperimentator je razložil prostovoljcem, da se mora "učenec" naučiti določene pare besed na pamet. Če se učenec zmoti, ga mora prostovoljec kaznovati z električnim šokom. Za vsako nadaljno napako močnejši šok. "Učenec" je seveda odigral vsak šok in imel točno določena navodila kako naj se obnaša pri določeni jakosti šoka, pri 150voltov npr. kriči, pri 180 tolče po zidu, pri 250 obleži na tleh...

And let the game begin  ...

Kritično je že to, da niti eden od prostovoljcev ni nasprotoval poskusu, vsi so z delom začeli. In tudi vsi prišli do 180 voltov, ko "učenec" začne tolči po zidu in kričati, da se tega ne gre več. Neverjetnih 65% je zadalo svojemu učencu smrtonosnih 450voltov. Še v verziji eksperimenta, ko so morali prostovoljci stati zraven učenca in položiti njegovo roko na površino, kjer ga je streslo 450voltov elektrike in nato pritisniti gumb, je to storilo 30% prostovoljcev.

Več podrobnosti o tem česa smo sposobni: http://en.wikipedia.org/wiki/Milgram_experiment

Kaj pa tebi to pomeni?

Očitno je spet tisti čas v letu, ko me hoče mati na vsak način prepričati, da je popolnoma nemoralno, če se vsaj enkrat ne pojavim pri sosedovih - imam to srečo, da je sosednja stavba cerkev:)
Glede na to, da že 3 dni moraliziram o tem z mojo družino, se zdaj ne bi spuščala v podobnosti. V razmislek pa tole:

"Kako se vam posreči, da ste srečni, gospod Ibrahim?"
"Vem kaj je v mojem Koranu."
"Nekega dne vam ga moram izmakniti, tale vaš Koran. Čeprav se tega ne sme, če si Jud."
"Hja, kaj pa tebi to pomeni, Momo, da si Jud?"
"Kaj pa jaz vem. Za očeta pomeni, da je ves dan zamorjen. Zame ... je to samo nekaj, kar mi preprečuje, da bi bil kaj drugega."

(Monsieur Ibrahim and the Flowers od the Koran)

© Copyright

Predvidevam, da je beseda iz naslova znana vsakemu, ki je kdaj prebral kakšno knjigo ali podrobno pogledal originalno zgoščenko. Predvidevam tudi, da se na besedo in njen pomen požvižgate, ker zloadate vso svojo priljubljeno glasbo, nadaljevanke in filme iz svetovnega spleta. Nelegalno seveda. 

Beseda vas je verjetno zahrbtno napeljala na misel, da pomeni pravico da nekaj skopiraš, reproduciraš, čeprav v resnici izhaja iz mračnih časov angleške monarhije nekaj stoletij nazaj in pomeni nekaj drugega. V času po izumu tiskarskega stroja so knjige postajale vse bolj dostopne in kraljem se je to zazdelo precej "nevarno" in ogrožujoče. Zato so se premeteno domislili, da bodo sami podeljevali pravico kdo lahko tiska točno določeno knjigo in tako uveljavili nekakšno cenzuro. Ko je kralj podelil to pravico tiskarju, se je pravica zapisala na listino in kopijo te listine je dobil tiskar. Od tod torej Copyright: kopija pravice in ne pravica do kopiranja, kar nam beseda pomeni danes.

Avtorske pravice pa plujejo v čedalje bolj čudno smer. Milka je na primer prišla na dan z neponovljivo idejo, da bi avtorsko zavarovala svoj odtenek vijolične barve. Naj poudarim, da to pomeni, da je nihče ne sme več uporabljati - vse barvice v smeti! Na drugi strani je vse več ljudi, ki se zavzemajo za nekakšno ukinitev avtorskih pravic, predvsem na softwearu. Eden takšnih je Eben Moglen, ki je od profesionalnega hackerja pri petnajstih letih napredoval v profesorja prava na Columbia Law School:

Anything that is worth copying is worth sharing.                                                                       "Thomas Edison made it possible for music, which had been for the whole history of human beings an act of communion, a thing inherently shared, that music turned into a product, an object, a commodity. And from the commoditization of art grew the belief that art could be owned. Which made sense even when art was bumps on a thin piece of tin foil in a plastic disc. But art has returned to the formlessness from which it came. It has returned to being what it was throughout the history of human beings until Edison: it has returned being something that must be shared to exist - bitstream. "All that was solid melted into air, and air was something that we all knew we could freely breath."

Billions of minds hungering for knowledge and for beauty, to whom everything can now be given. In a world where everything is a bitstream, where the marginal cost of culture is zero, where once one person has something, everything can be given to everybody at the same costs that it was given to its first possessor, it is immoral to exclude people from knowledge and from beauty."

 

Matematične težave

Za vse tiste, ki se radi pozabavate z matematičnimi problemi:

http://www.cbs.com/primetime/numb3rs/genius/

P.s: ni tako težko:)